TVOJ IN MOJ MEDO

23. julij 2008 ob 21:35 | 1423
KAKO SI LAHKO TO STORIL??
Ko sem bil mladiček, sem te zabaval s svojimi akrobacijami in te spravljal v smeh. Klical si me moj otročiček in prezrl množico pogrizenih čevljev ter nekaj ''umorjenih'' blazin. Postal sem tvoj najboljši prijatelj. Kadar sem bil poreden, si požugal s prstom in mi rekel: ''Kako si lahko storil kaj takšnega?'', ampak potem si se me usmilil ter me popraskal po trebuščku.
Moje privajanje stanovanju je trajalo malo dlje, ker si bil zelo zaposlen, toda družno sva opravljala tvoje delo. Spominjam se noči , ko sem se stisnil k tebi in poslušal tvoje izpovedi ter tihe sanje in verjel, da življenje ne more biti lepše.
Hodila sva na dolge sprehode v park, skupaj sva tekla, se vozila z avtom, se ustavila na sladoledu (jaz sem dobil samo tulec, ker si dejal da sladoled ni za pse). Cele dneve sem dremal na soncu in čakal, da prideš domov.
S časoma si vedno več preživel v službi, ustvarjal svojo kariero in iskal svojo življenjsko družico. Čakal sem te potrpežljivo, te podpiral, ko si bil razočaran in zlomljenega srca. Nikoli nisem grajal tvojih slabih odločitev, se pritoževal nad tvojimi glasnimi prihodi. Niti takrat, ko si se zaljubil.
Tudi njo, ki je sedaj tvoja žena, čeprav ne mara psov, sem sprejel v najin dom, ji pokazal naklonjenost in jo ubogal. Bil sem srečen zato, ker si bil ti srečen. Potem sta dobila otroka in s tabo sem delil navdušenje. Očarala me je otrokova rožnata polt, njegov vonj in tudi jaz sem želel skrbeti zanj.
Vendar mi nista zaupala. Zaprla sta me v drugo sobo ali pasjo košaro, da mu nebi kaj storil. Ne veš kako zelo sem si želel njegove bližine in ljubezni, toda postal sem
''ujetnik ljubezni''.
Ko je odraščal, sem postal njegov prijatelj. Oprijel se je moje dlake, se dvignil na svoje majave nogice, raziskoval s svojimi prstki po mojih ušesih, drezal v moje oči in mi poljubljal gobček. Ljubil sem vsak njegov dotik – ker je bil tvoj sedaj tako redek – in dal bi svoje življenje zanj.
Zlezel sem v njegovo posteljo, poslušal njegove skrivnosti in sanje, skupaj sva čakala, da bova zaslišala zvok tvojega avtomobila na dvorišču. Včasih si, če te je nekdo vprašal ali imaš psa, ponosno izvlekel mojo sliko in denarnice ter pripovedoval zgodbe o meni. Sedaj pa na to vprašanje odgovoriš samo ''imam'' in spremeniš temo.
Iz ''tvojega psa'' sem se spremenil v ''samo psa'' in ogorčen si nad vsakim stroškom zame.
Sedaj si dobil novo službo v drugem mestu in z družino si se preselil v novo stanovanje, kjer ni dovoljen imeti hišnih ljubljenčkov. Sprejel si pravilno in dobro odločitev za tvojo ''družino'', toda včasih sem bil tvoja edina družina jaz.
Veselil sem se vožnje z avtom, dokler nismo prispeli do zavetišča. Smrdelo je po psih in mačkah, po strahu in obupu. Izpolnil si papirje in dejal: ''Vem, da boste našli dober dom zanj''. Gospe so skomignile z rameni in ti namenile žalosten pogled. One so vedele kaj se zgodi s starejšimi psi, tudi če imajo papirje.
Prstke svojega sina si moral ''strgati'' z mojega kožuha, ko je kričal: ''Ne, očka! Prosim, ne dovoli jim, da mi vzamejo psa!''
Skrbelo me je zanj. In kaj si ga ravnokar naučil o prijateljstvu, zvestobi, o ljubezni in odgovornosti ter spoštovanju za celo življenje?
V slovo si me potrepljal po glavi, se izognil mojemu pogledu in prijazno zavrnil, ko so ti ponudili mojo ovratnico in povodec.
Velikokrat si imel rok za oddajo dela. Sedaj imam tudi jaz rok. Rok do konca življenja.
Ko si odšel so prijazne gospe v zavetišču dejale, da si verjetno za selitev vedel že pred meseci in da ti ni bilo mar poiskati mi drugi topel dom. Staknile so glave in dejale: ''Le kako je lahko storil kaj takšnega?''
Tukaj v zavetišču so pozorni do nas, kolikor njim pa njihov zapolnjen urnik dopušča. Seveda nas hranijo, ampak jaz sem izgubil tek že pred dnevi.
Prve dni sem vedno, ko je nekdo prišel mimo moje ograje, pritekel pogledat in upal, da si ti. Da so bile vse le grde sanje in si me prišel iskat. Potem sem upal, da bo vsaj kdo, ki mu ne bo vseeno, nekdo ki me bo rešil.
Ko sem ugotovil, da ne morem tekmovati z razposajenimi, veselimi mladički, ki jih ne skrbi njihova usoda, sem se zavlekel v kot in čakal.
Slišal sem njene korake, ko je konec dneva prišla pome. Odkorakal sem z njo po hodniku v posebno sobo. V strahotno tiho sobo. Položila me je na mizo, me počohljala za ušesi in mi dejala, naj nič ne skrbim.
Srce mi je razbijalo od pričakovanja kaj se bo zgodilo, toda občutil sem tudi olajšanje. Ujetnik ljubezni je prispel na konec poti. Kot vedno me je bolj skrbelo zanjo kot zame. Videl sem, kakšno breme nosi, tako kot sem tudi pri tebi poznal vsako razpoloženje.
Videl sem solzo, ki ji je spolzela po licu, ko mi je privezala obvezo okoli prednje tačke. Obliznil sem ji roko, tako kot sem jo tebi, kadar sem te tolažil. Strokovno je zapičila iglo v mojo žilo.
Ko sem začutil hladno tekočino krožiti po mojem telesu, sem se ulegel, pogledal v njene prijazne oči in zamrmral: ''Kako si lahko to storila?''
Morda je razumela moje besede. Nežno me je objela in mi dejala: ''Oprosti mi'', ter mi razložila, da je njeno delo skrb za moj odhod v lepše kraje, kjer ne bom prezrt, zanemarjen ali zapuščen, kjer se mi ne bo potrebno boriti.
Kraj, ki je poln ljubezni in topline, tako drugačen od tega. Z zadnjimi močmi sem ji poskušal z zamahom repa povedati, da tisto ''kako si lahko!'' ni bilo namenjeno njej.
Ti, moj ljubljeni gospodar, ti si bil tisti na katerega sem mislil, ko sem izrekel: ''Kako si lahko to storil!''
Vedno bom mislil nate in večno bom čakal, da prideš pome, moj ljubljeni gospodar!

Ljudje z srcem ob tej zgodbi zajočejo tudi jaz sem....!!!Veliko je takšnih zgodb..zakaj morajo ti luštni srčki umret ???? zakaj ???

Komentarji 12

če želiš komentirati, se
lele
lele6 let nazaj

obudila sem spomine na mojega psa, s katerim sem preživela najlepša otroška leta. točno je vedel kdaj sem bila žalostna in kdaj sem ga potrebovala ob sebi. bil je res pravi prijatelj, ki mi je brez besed znal povedati kako me ima rad. bila sem ob njem v njegovih zadnjih trenutkih... vem kako težko je zapustiti nekoga na katerega si navezan... in res ob taki zgodbi ne moreš ostati brez solze na obrazu...

lotti
lotti7 let nazaj

Kako žalostna zgodba in toliko resnice je v njej in prikliče solze° in se dotakne srca.

Tildy
Tildy8 let nazaj

Žalostna in na žalost prevečkrat resnična zgodba;( Zgodba mi je obudila spomine na mojga Miškota,vse bi dala da bi ga lahko samo še enkrat stisnla h seb in mu povedala in pokazala kako ga mam rada.Nikoli ga ne bom pozabila!Zagotovo me na koncu moje poti čaka tudi on.

atoma
atoma8 let nazaj

žalostna zgodba,pa vendar resnična--

Deann
Deann8 let nazaj

Groza :(

aknardaj
aknardaj8 let nazaj

našemu Medotu se to,prisežem,ne bo nikoli zgodilo...tale žalostna zgodba me je spravila v jok...uboge živali,katere imajo slabe,trdosrčne skrbnike

crna23
crna238 let nazaj

meni tudi,žalostno,eh

fabregas95
fabregas958 let nazaj

kuj solze so mi prišle v oči!!

nanisimi
nanisimi8 let nazaj

?????????? nimam besed

albina
albina8 let nazaj

Ja, pa so se mi zopet obudili spomini na mojega Medona....že jočem...

Anna45
Anna458 let nazaj

imeli smo Flokija... ko ni bil več za jago, ga je oče oddal na Bled nekemu prijatelju...
po šestih letih - ŠESTIH - sem ga zopet videla in samo da sem naredila en glas cucucuuu, kor je bila najina navada komuniciranja, je PRILETEL k meni PRILETEL...
TEGA NE MOREM NIKOLI POZABITI, PA JE OD TEGA SIGURNO ŽE 10 LET IN VEDNO ME BOLI V SRCU, ZAKAJ JE MORAL ITI DRUGAM, PA ČEPRAV SE MU JE TUDI TAM GODILO ZELO GROFOVSKO...

evastraz
evastraz8 let nazaj

joj grozno! to sm že brala ampk ne smemo zanemarjati svojih ljublenčkov...

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev