Zakaj sem tu

18. september 2008 ob 21:57 | 453
slika
Živim.
Nekje v mislih sploh ne več.
Občutek imam, da je življenje iz dneva
v dan monotono. Iščem tiste podvige, ki
bi napolnile moje baterije, pa vedno znova
sem na začetku. Začetku čustev, ki mi govore
da se trenutki ponavljajo...Tako dolgočasno
je včasih, da se preprosto uležem in spim, to
so najlepši trenutki...
Danes sem se našla v peki piškotkov, pomivanja
posode, nakupovanju hrane, tekstila...Dan je bil
namreč kar lep, lahko bi ga izkoristila za odhod
v naravo, pa se zavem, da mi bo tudi tam dolgčas
sam so tam samo drevesa, živali, mogoče na sprehodu
srečam kakšno osebo, a te so vse nasmejane, meni pa
do smeha ni. Izginil je iz obraza. ŽE zelo dolgo nazaj.
Imela sem operacije, ki so nekako pustile pečat na moji
duši. Spremenjena sem, pravijo, da lepša a v sebi ne...
Kaj vse se je spremenilo, zakaj sem tako odtujena, čeprav
znova povdarjam - za večino lepša. Moja duša znotraj
krvavi. Morje je bilo edino, ob katerem nisem razmišljala
o tem kakšna sem, kdo sem, kaj počnem, o času, o preteklosti...
Le bila sem in bila sem srečna. Kako to?
Sonce, veter, morje, luna, zvezde, nebo neskončno, lepo, nemirno
razburkano morje, tiste čeri, temno do svetlo mordo obarvanost
morja...Moje sanje ob njem. Kot da zares živim, kot da sem...
To sem si že dolgo želela, oz. po tem hrepenela.
Pot, ki smo ji naredili je bila kot prava, v tem času zame.
Tam sem bila s prijateljema - a počutila sem se tako sama, kot
da moje življenje hrepeni, ko gledam obraze ljudi, srečne v
skupnosti, si nekaj takega od česar sama bežim tudi želim.
Težko je povedati na glas, da biti v družbi, kjer so vsi
v parih, duša na trenutke odleti. Počutje je kot da si sam
osamljen tam...
Prsti ne drsijo več po tipkovnici kot nekoč - ustavljajo se
ne vem več o čem naj pišem,ne znam več iz duše...vse od
zadnjega leta...od tiste velike operacije, ki je spremenila
moje življenje - moje razmišljanje...moj način življenja...
Mene samo!
Stojim - a želim si naprej. Mogoče ni motivacije...
Kaj je tisto kar se veselijo vsi v življenju, kaj je tisto, za kar
moramo živeti, čeprav nekako vemo, da smo ga že izživeli...

Kot sem napisala.
Doživela sem prelomnico svojega življenja.
Mogoče pa se bo le odprlo...mogoče.
Iščem se v pomoči do ljudi - otrok.-...delo v kakšni ustanovi,
kjer bi prvo začela s prostovoljnim delo in...

Komentarji 8

če želiš komentirati, se
crtomir8
crtomir89 let nazaj

..kadar sem na dnu,sem najmočnejši...dno me omejuje-samo gor še lahko grem!

josjos
josjos9 let nazaj

črt,dober si rekel,samo gor je svetloba...težava je večja ,čim globlje smo....pomagajo prijatelji....

borqe
borqe9 let nazaj

usi smo bli kdaj čisto na dnu....
ko že ne veš več kaj narest.....
AMPAK ne smeš se vdat v usodo....
moraš videt prek ograje.....tut tam je mogoče kej zanimivga za pogledat...

sonce
sonce9 let nazaj

...velikokrat moraš pasti na tla da se lahko ponovno odženeš...bistvo je,da se VEDNO pobereš, kajti ZMAGOVALEC JE TISTI,KI SE PO PORAZU POBERE IN VZTRAJA DALJE...vsakič ko greš preko sebe si nagrajen pozitivno...

...ne skrbi...vse se bo uredilo...le trdno moraš verjeti v pozitivno...

MISEL VODI ENERGIJO.
Tjaša

zvezdica30
zvezdica309 let nazaj

atoma...korak za korakom, postanek...korak...in naprej...živeti polno, to so moje želje...a tudi najti smisel kako to izpolniti sebi...Hvala. Lep sobotni dan ti želim!

Slamball
Slamball9 let nazaj

fuul dobr.. lepa slikca

zvezdica30
zvezdica309 let nazaj

Srčkan kužek ne...Hvala :)

atoma
atoma9 let nazaj

bo se odprlo, ko boš to sama resnično želela-moč in volja so v tvojem srcu, samo odpreti ga moraš-potrudi se--srečno--

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev