kategorije

slovenci smo kelti

05. november 2017 ob 15:09 | 56
Slovenci smo tudi Kelti
oktober 3rd, 2010 admin Leave a comment Go to comments

Baje sem potomka Keltov. Zdi se mi zagotovo bolj verjetno, kot biti predstavnica nekdanjih Vikingov. Pa četudi sem morda v resnici Slovanka, se mi zdi prav, da malo pobliže spoznamo Kelte. Zelo malo se sliši o njih oz. smo slišali o njih v šoli … Moje mnenje je, da bi nam morali o njih povedati več. Zakaj? Zlasti iz dveh razlogov – Slovenija je edina država na celini, kjer s(m)o se Kelti ohranili. Prva država Slovencev, Karantanija, je bila država Keltov (prevladovali so) in Slovanov.

Preberite prispevek, morda spoznate, da ste potomec Keltov tudi vi …
V Sloveniji živijo potomci Keltov – Slovenci smo (tudi) Kelti
Kelti (Gali, Galati) niso bili barbari, bili so ljudstvo z visoko razvito kulturo in tehniko, zato njihovo uničenje s strani rimske okupacije zaustavi napredek civilizacije v Evropi za daljše časovno obdobje. Bili so ljudstvo z demokratično ureditvijo družbenega življenja. Okupacija drugega ozemlja jim je bila tuja (razlika z Rimljani in Germani). Brez vojaške sile so se preseljevali in naseljevali nova območja, ki so bila redko poseljena ali sploh nenaseljena. V Slovenijo so prišli v mlajši železni dobi, v 4. stoletju pr.n.št. Na celinski Evropi se je keltsko ljudstvo ohranilo le na območju Notranjega Norika (zaradi prijateljskega odnosa z Rimom), se nadaljevalo v Karantaniji in ohranilo le na današnjem slovenskem ozemlju. Ta vpliv je še danes zelo opazen v imenih, kulturi, jeziku, navadah in običajih. Z razumskim vztrajanjem pri svojih umetnostnih predmetih in likovnih spomenikih, načinu bivanja, oblačenja in gojenja spoštovanja svojih prednikov, čaščenja svojih bogov, gojenja svojega maternega jezika so vsestransko dokazali samosvojost lastne materialne in duhovne kulture. Evropi so dali nezatajljiv videz keltske umetnosti in njihovega življenjskega sloga.
Obdobje Keltov
Kelti so bili eno največjih antičnih ljudstev v Evropi, ki so stopili na prizorišče zgodovine že konec 2. tisočletja pr.n.št. Bivali so severno od Alp ter v delu zahodne Evrope (Bavarska, Češka) in tu širili svojo civilizacijo. V letu 400 pr.n.št. so se zaradi prenaseljenosti začeli seliti v zahodno Evrop, in sicer na ozemlje od Pirinejev do Britanskega otočja, na vzhod do Male Azije, na jug pa na Apeninski polotok in na Balkan. Skupno se je zaradi prenaseljenosti iz matičnega območja odselilo okoli 300.000 Keltov. Kelti so v Slovenijo prišli v 4. stoletju pr.n.št. (prve stike slovenskega ozemlja s keltskim svetom je omogočila trgovina konec 5. in v 4. stoletju pr.n.št.). Kelti v Sloveniji so se naselili takole:
– od Koroške do Ljubljanske kotline – predvsem Noriki
– Spodnje Podravje, Pomurje
– mokronoška skupnost – predvsem Tavriski (Ljubljanska kotlina, Gorenjska, Dolenjska in severni del Bele krajine. (najpomembnejši kraj je Novo mesto)
– zahodno slovensko ozemlje – predvsem Karni (idrijska in notranjsko-kraška skupnost).
Na začetku 3. stoletja pr.n.št. se je preseljevanje Keltov končalo in nastala je nova etnična podoba Evrope. Kelti so tedaj dosegli svoj vrhunec, zasedali so prostrano ozemlje od Atlantskega oceana pa vse do Črnega morja.
Po 2. stoletju pr.n.št. je začel keltski svet propadati. Že na začetku 2. stol.pr.n.št. je Rim podjarmil Kelte na severnem delu Apeninskega polotoka. Nato je Cezar s svojo vojsko zmagal v bitki z Galijo, zatem podjarmil Kelte v Belgiji, na Nizozemskem in v Švici, pozneje pa je prodrl vse do Velike Britanije. V krvi se je utopil zahodni del keltskega območja, v rimsko sužnost je takrat padlo skoraj dva milijona ljudi, uničenih je bilo 800 mest in vasi. 61. pr.n.št. je Rim dokončno okupiral Kelte na Pirenejskem polotoku. Leta 12 pr.n.št. Rimljani zasedejo ves Britanski polotok z izjemo višavja v Walesu, severne Škotske ter celotne Irske, ki je za zmeraj ostala trdno keltska. S Severa napravijo konec keltski civilizaciji Germani, ki v letih 113 do 101 pr.n.št. preženejo Kelte s Češke in z Bavarske.
Območje keltske naseljenosti konec leta 300 pr.n.št.
Kelti in Slovenci…
Noriško kraljestvo
Poseben položaj v rimskem imperiju je imelo Noriško kraljestvo (Kelti kljub visoki stopnji kulturne enotnosti, ki je povezovala vse dele keltskega sveta v celoto, niso ustvarili enotne države; obstajale so le manjše državne enote, okraji, ki so jim načelovali vodje s sodnikom, vojaškim guverjerjem ter z dvema nižjima vojaškima poveljnikoma; vsi ti so odgovarjali za svoje delo 300-članskemu senatu, ki je bil obenem tudi najvišje sodišče v državi). Sedež Noriškega kraljestva je bil na Magdalenski gori oz. Krnskem gradu (kasneje Virunum na Gosposvetskem polju), drugo najpomembnejše mesto v Noriku je bilo Celje, tudi Ptuj. S pojmom Noriško kraljestvo stopajo predzgodovinska ljudstva na slovenskih tleh v zgodovino. Da smo na pragu zgodovinske dobe, dokazuje državotvorno dejanje povezovanja, izpeljano po odločitvi in volji večine ljudi ter prva politična ukrepanja tega kraljestva. Leta 115 pr.n.št. je Norik z Rimom sklenil sporazum o medsebojnem prijateljstvu, ki je varoval rimske trgovske interese in zagotavljal nemoteno dobavo noriškega železa za potrebe rimske vojske. Odnosi med Norikom in Rimom so bili ves čas obstoja rimskega cesarstva dobri, če že ne prijateljski.
Razen na Britanskih otokih so Kelte povsod drugod po Evropi premagali in v veliki meri tudi uničili (Rimljani z juga, Germani s severa). Eni in drugi so po zasedbi večino prebivalstva iztrebili, zasedena ozemlja pa kolonizirali z romasnkim oz. germanskim prebivalstvom. Edino območje na evropski celini, na katerem se je v veliki meri ohranilo keltsko prebivalstvo, njihov jezik, kultura in običaji, je bilo Noriško kraljestvo. Razlog za to je bil prav sklenjen prijateljski sporazum z Rimom. Na območju Norika so se rimski trgovci, podjetniki in upravno osebje naseljevali le v noriških mestih, podeželje pa je bilo poseljeno le s keltskim prebivalstvom. Kmalu po razpadu rimskega cesarstva se je večina romasnkega prebivalstva izselila v Italijo.
Prva država Slovencev je država Keltov (in Slovanov)
Na območju bivšega Norika (meje skoraj sovpadajo) se je nato organizirala in delovala od 7. do 11. stoletja najpomembnejša nova politična tvorba na slovenskem ozemlju – Karantanija (leta 976 je nastala Velika Karantanija, ki je združevala skoraj celotno tedanje slovensko ozemlje). Tako Karantanija kot prej Notranji Norik sta imela svoje središče na Gosposvetskem polju, na Magdalenski gori oz. Krnskem gradu. S prihodom Avarov in Slovanov (gre za več skupin, ki so postopno prihajale, in ne množičen prihod, te skupine niso mogle izpodriniti kulture Keltov in poseliti to območje) konec 6. stoletja se poselitvena podoba karantanskega ozemlja ne spremeni. Karantanci so govorili svoj domač, keltski, jezik, o čemer zgovorno priča obdobje pokristjanjevanja poganskih Karantancev (to je bilo uspešno šele takrat, ko so prišli irski, keltsko govoreči misijonarji). Da niso bili Karantanci Slovani, nam priča omemba, da je ob razdelitvi frankovske države leta 817 med sinove Ludvika Pobožnega dobil eden od sinov dežele, v katerih prebivajo Karantanci in Slovani. Zanimivo je tudi, zakaj bi Slovani, v kolikor bi prevladovali v Karantaniji, dali tej deželi tuje keltsko ime Karantanija (= gorata dežela). Karantanci so ohranjali običaje, ki so jih imeli v času Norika (ustoličevanje koroških vojvod na Gosposvetskem polju – prej keltsko voljenje rodovnih poglavarjev na letnih ljudskih zborovanjih; takšnega obreda ne najdemo ne v slovanskem ne v grmanskem ne v romanskem svetu, opravljen je bil v slovenskem jeziku). Poleg obreda ustoličevanja poznamo v Karantaniji še stari keltski običaj pokopavanja mrtvih. Keltska je bila tudi rodbinska skupnost – velika družina, ki je bila povezana po skupnem dedu ali pradedu. Pri Karantancih je bilo zelo razširjeno pitje medice (svoj začetek pri noriških keltih) in čebelarstvo (svoj začetek pri starih Keltih).
Magdalenska gora nad Gosposvetskim poljem
Keltski običaji, navade, praznovanja na Slovenskem
Slovenci poznamo mnogo običajev, navad in praznovanj, ki so še v navadi vse od obdobja starih Keltov dalje, nekateri so se pod vplivom krščanstva spremenili, drugi so pozabljeni, nekateri se ponovno obujajo. Keltski običaji, navade in praznovnja, ki so se ohranili pri Slovencih so praznovanje 1. maja ter postavljanje mlajev (začetek svetle polovice koledarskega leta in keltsko daritveno drevo), kresovanje (ob poletnem sončnem obratu), praznovanje 1. novembra (keltsko novo leto in velik praznik umrlih), na predvečer vseh svetih smo pričeli z uvajanjem praznovanja noči čarovnic (vprašanje vzroka?), maskiranje ljudi v razne živali in pošasti (na Kozjanskem na pustno soboto še vedno po vaseh hodi košuta s svojim gonjačem), v spomin na Kelte prirejajo ponekod v Sloveniji keltske dneve (Šentilj pri Mariboru), ostanek keltske ženske noše so avbe (sestavni del gorenjske noše in v naših narodnih pesmih), spomenik keltskega sončnega boga je postavljen v neposredni bližini Krkavče v Koprskem primorju, Slovenci smo tako kot Kelti naklonjeni vinu:), tudi opevamo ga (imamo 87 narodnih pesmi o vinu in okoli 150 umetnih pesmi).
Keltski priimki, geografska imena na Slovenskem
Najbolj pa nam dokazujejo kontinuiteto Slovencev z njihovimi predniki Kelti številni keltski priimki pri slovenskih prebivalcih. Po nepopolnih podatkih je v Sloveniji 9967 oseb s prvotnimi keltskimi priimki in 35.040 oseb z delno spremenjenimi. Naj navedem nekaj keltskih priimkov (tiste, ki sama bolje poznam): Areh, Arko, Auer, Aver, Ban, Bele, Bukovec, But, Cukljati, Gale, Jan, Jančar, Kalan, Karničar, Kern, Kolenc, Marinšek, Marko, Marolt, Mate, Moge, Murko, Nemec, Oman, Torkar, Tunja, Urankar, Vindiš. Poleg tega so v Sloveniji obilno zastopana keltska geografska imena. V Sloveniji je 123 naselij, zaselkov, vzpetin in gora, ki nosijo svoja prvotna keltska imena ter 541 že delno spremenjenih keltskih geografskih imen. Nekatera meni bolj poznana geografska keltska imena na naših tleh so: Areh, Artiče, Banovci, Bela Krajina, Bela peč, Bodonci, Divača, Donačka gora, Dravograd, Gederovci, Hrib, Idrija, Kalški greben, Karavanke, Koren, Koroška Bela, Kriška gora, Limbarska gora, Lom, Menina planina, Moravci, Murska Sobota, Stara gora, Šmarjetna gora, Šmarna gora, Trenta, Tunjice, Tunjiška Mlaka, Turska gora. Keltski jezik se je do danes ohranil le na Britanskem otočju, njegove opazne sledove pa najdemo tudi v slovenskem jeziku. Če naštejem nekaj keltsko – slovenskih besed (nekatere so malo spremenjene): Bela, beseda, bratje, breg, breza, eden, gora, gozd, hiša, hrib, kamen, kapa, kruh, kuhinja, mama, moj, morje, mrtev, nov, nuna, oče, pes, sladko, svinja, volk, vrata, žaga.
Kamnik in Kelti
V občinskem grbu občine Kamnik zmaj objema stolp. Pri takšnem položaju zmaja gre za keltski vpliv, kjer je bil zmaj simbol dobrega in moči. V nekaterih slovenskih občinskih grbih pa je zmaj pod vplivom krščanstva že prikazan kot simbol slabega, zato je prikazan kot poraženec, ki ga je s sulico prebodel sv. Jurij.
kamniški grb s keltskim zmajem
Keltska družba, njihova prehrana, podoba, položaj ženske in keltska zemljiška posest
Keltska družba je bila razdeljena na tri sloje, na plemiškega (knezi, druidi, učenjaki, pravniki, gradbeni mojstri, trgovci, specializirani umetniški obrtniki), svobodnjake (kmetje, ostali obrtniki) in nesvobodnjake (služabniki, maloštevilni sužnji). Na čelu keltske družbe je bil plemenski poglavar. Te so volili na letnih ljudskih zborovanjih, enako kot tudi vojskovodje. Rod je bil sestavljen iz številnih družin, ki so običajno obsegale več generacij. Keltska družba je poznala posebno institucijo varstva otrok, ki so jo opravljale t.i. vzgojiteljske družine, v katerih so se morali vzgajati otroci vse do svoje polnoletnosti. Posebna značilnost keltskega življenja so bile gostije ali pojedine (udeleženci so si tu zagotavljali svojo pripadnost, junaško preteklost in demonstrirali svoj družbeni položaj; na gostijah je bil že uveljavljen protokol), prirejali pa so tudi simpozije.
Keltska običajna hrana je bila sestavljena iz mleka, moke in različnega, posebno svinjskega mesa. Uporabljali so le rastlinska olja. Za peko kruha so že uporabljali kvas in pekli kruh v posebnih posodah. Moko so mleli iz pire in pšenice. V boljših kuhinjah so uporabljali tudi vložene črne olive in gozdne jagode, jabolčno čežano ter ribjo omako z dišavnicami. Najpomembnejša pijača pri Keltih je bila vino, ki so ga uvažali iz Italije, pri nižjih slojih pa je bilo v navadi pitje piva in medice.
Kelti, visoke postave, so navduševali z belino svoje kože (za še dodatno belino so se kopali v apneni vodi), svetlimi očmi in lasmi ter krepkimi mišicami. Plemenitki so imeli gola lica, nosili pa so dolge in viseče brke, ki so jim zakrivali usta. Oblačili so se v raznobarvna oblačila, dolge hlače, črtaste halje. Zelo radi so imeli nakit, na sebi so radi nosili zlato. Kelti so ljubili red in ga znali ohranjati, imeli so odlične govorniške spretnosti, radi so kockali.
Ženska je bila popolnoma enakopravna moškemu, imela je avtoriteto, saj je soodločala o posameznih vprašanjih v keltskem družbenem življenju. Imela je pomembno vlogo v družini. Klasična dejavnost keltske žene je bilo tkanje, potem so tu še hišna dela, nadzor nad osebjem, čuvanje hiše in oskrba z vodo in živili. Keltske ženske so bile poznane po veliki skrbi za čistočo ter po tem, da so se rade ličile, si brile obrvi ter si narejale razkošne pričeske, ki so si jih utrjevale z vodo. Rade so nosile dragocen nakit.
Zemlja je bila last celotnega plemena s poglavarjem na čelu, ki je upravljal skupno posest (dodeljevanje zemlje, porazdeljevanje posameznih kultur). Skupna last je bila pri Keltih pravilo, zasebna izjema.

Keltska glasba … žal mi ni všeč, vam je?
Kmetijstvo, obrt, trgovina in denarništvo
Osnovne gospodarske panoge pri Keltih so bile obrt, poljedeljstvo, živinoreja in trgovina. Prevladujočo vlogo je imela obrt, sledile pa so kmetijske panoge in obrt.
Večina današnjih naselij in njivskih površin je nastala v obdobju Keltov. Z izumom pluga, železne sekire, srpa in kose je bilo delo na polju zelo olajšano. Med gojenimi kulturami so predladovale žitarice (pira, sledile so pšenica, ječmen, proso), poleg žiatric so sejali stročnice (bob, grah, leča), zelo uveljavljeno je bilo gojenje lana. Poznali so že njive v prahi, keltske pašniške površine pa so bili slabše. Kelti so redili govedo, konje, prašiče, ovce, koze in perutnino, imeli so tudi domače živali. Slednje so imele pomembno vlogo tudi pri verovanju. Kelti so poznali intenzivno poljedeljstvo z gnojenjem njiv in prav tako tudi intenzivno živinorejo.
Med obrtniki je zavzemal najvišje mesto kovač (izdelovali so orodje, orožje, nakitposode, ključe, pohištveno okovje, predilne in tkalne naprave; zelo razvito je bilo tudi umetno kovaštvo). Pomembni v keltskem času so bili steklarji (izdelovali so že tudi kobaltno modro steklo, po propadu Keltov je proizvodnja steklenih predmetov šla povsem v pozabo), lončarji (različno okrašean posoda, keramika), proizvodnja tekstilij (tekstilno blago, ustojeno usnje, čevlji, pokrivala, pasovi, jermena, konjska oprema, oklepi vojakov), lesno obrtništvo – tesarji, mizarji, strugarji, kolarji (žage, sekire, noži, dleta, rašpe, svedri, gradnja utrdb, grobnic, notranje hišne opreme), zlatarstvo (nakit, posoda, paradno orožje, templji).
Številne izkopanine pričajo, da so imeli Kelti med seboj in z drugimi ljudstvi zelo intenzivne trgovinske stike. Kelti so uvažali bronasto posodo, kljunaste ročke, posodo iz gline, vino; keltski izvoz je v glavnem obsegal sol, baker, zlato, železo, koralde, jantar, steklo, tekstilne surovine ter iz njih narejene plašče in kože oziroma usnje.
Zunanjo trgovino je zelo olajšala uvedba denarja. S sodelovanjem z grškimi trgovinskimi partnerji in na svojih vojaških pohodih so Kelti spoznali grški denar in ga takoj prevzeli. Za začetek kovanja keltskih novcev so bile kot predhodnice izbrane grške in rimske kovnice (na kovancih so bili grški in rimski motivi), kmalu pa so Kelti zgradili tudi svoje. V njih so posamezna keltska plemena razvila svoj lastni denar različnih oblik in upodobitev. Napisani zunanjetrgovinski sporazumi kažejo na to, da so se na keltski strani ukvarjali s trgovino taki ljudje, ki so poznali pisavo in so bili vešči jezika.
Tehnika, umetnost in kultura
Kelti so bili s tehniko zelo obdarjeno ljudstvo in so jo v svojem obdobju zelo razvili. Uvedba železa je odprla izdelovalcem orodja velike nove možnosti in je pomenila prvi korak k razvoju modernega izdelovanja orodja. Materialni relikti pričajo, da so keltsko tehnologijo in rokodelsko spretnost vse do 18. stoletja v Evropi komaj dosegli. Zaradi nepoznavanja njihovih izumov in tehnike so marsikateri keltski izum, kot npr. izum železnega pluga, pripisali kasnejšim avtorjem. Na področju kovinske obrti so izdelovali najtanjšo pločevino in to dosti pred izumom naprav za valjanje, obvladovali so celo pridobivanje mehke železne litine. Bakrene predmete so cinili in jih verjetno kot prvi srebrili. Izdelovali so tudi okrasno steklo, tako belo kot barvno, poznali so tudi že emajl. Keltski kovači so poznali že kaljenje železa. Uporabljali so že kalupe. Prava mojstrovina so bili njihovi ščiti, pa tudi verižni oklepi. Vse orodje za potrebe gozdarstva, lesarstva in kovaštva, razen škarij in vijakov, ima svoj začetek v keltskem obdobju. Prav tako ima svoje začetke v tem času vse poljedeljsko orodje (kose, srpi, naprave za njihovo brušenje, krpanje). Najpomembnejše za razvoj poljedeljstva je vsekakor izum pluga. Kelti so že poznali tudi gnojenje njiv. Izumili so lesen sod s kovinskimi obroči, ki je omogočil kakovostno zorenje in staranje vina. Pomembna je tudi njihova tehnika rudarjenja (sol in baker so kopali v globini kar 350 metrov). Njihov pomemben izum so tudi žrmlje. Verjetno so poznali tudi že delitev dela.
Začetki keltske umetnosti ležijo v skovanju mnogih slogov v popolnoma nov izraz. Osnovo nudi domač slog v dekoriranju in težnja h kontrastnim barvam. Kmalu postane keltska umetnost izraz keltskega duha, razvil se je t.i. prosti slog. Njihova umetnost je nasprotni pol grško-rimskega humanizma in racionalizma. Od sredozemske klasike se razlikuje še v tem, da so Grki opremljali svoja svetišča s kipi velikih razsežnosti, Kelti pa so izdelovali predvsem figure manjših in namjmanjših velikosti. Bili so mojstri dekoracije predmetov.
Ustno izročilo je pri Keltih igralo poglavitno vlogo, saj je nadomeščalo pisavo. Keltski jezik ni bil en sam, bilo jih je več, spadajo v indoevropsko skupino, nobeden od njih pa ni premogel lastne abecede. Kjerkoli so Kelti prebivali so zapustili imena krajev, napise z lastnimi imeni ljudi in še druga imena, ki so lahko prepoznavna in na splošno gledano povsod ista. Kelti so sredi 1. tisočletja pr.n.št. dosegli raven, ki se je prav malo razlikovala od predindustrijske Evrope v 18. stoletju.
Situla iz Valične vasi pri Novem mestu (konec 5. stol. pr.n.št.; Dolenjski muzej v Novem mestu)
Keltski koledar in religija
Kelti so leto razdelili na dvanajst luninih men, na šest mesecev s po tridesetimi dnevi in šest mesecev z devetindvajsetimi dnevi. Njihovo leto je tako štelo 354 dni. Ker je bilo to leto krajše od sončnega za deset dni, so razliko, ki je nastala v treh letih, prišteli navadnemu letu in tako prilagodili svoj koledar sončnemu letu.
Osnovne značilnosti keltske religije so bile mnogoboštvo (najpomembnejši bogovi so bili Teotad, Esus in Taranis, poleg njih so poznali še okoli 400 bogov, med njimi tudi veliko boginj), čaščenje svetih živali (častili so predvsem močne živali, kot so bik, merjasec, jelen; pomembno vlogo so igrali še konj, pes, ovce, kače in ptice), kult človeške glave, čaščenje svetega drevesa (menili so, da drevesa nosijo nebo, preko dreves so druidi govorili z bogovi) in bele omele (prepričani so bili, da jo je na hraste zasejala božja roka; bila je simbol nesmrtnosti). Imeli so številna svetišča, pomembna pa je bila tudi vodilna vloga njihovih duhovnikov – druidov (bili so najvišji duhovniki, sodniki, zdravniki, filozofi, razlagalci zvezd ter čuvarji keltske tradicije; bili so posredniki med ljudstvom in bogovi).
Sklep
Kaj naj rečem ob zaključku v bistvu prepisovanja (hkrati spoznavanja, učenja Keltov) vsaj zame res zelo dobre Titlove knjige Kelti in Slovenci (mislim, da je prav, da je na spletne strani prišla tudi ta vsebina, nekako manjkala je). Tole. Zanimivo in hkrati, vsaj z moje strani, žalostno. Zakaj? V šoli, osnovni in srednji, smo se učili o starem Egiptu, Mezopotamiji, Kitajski, Grkih, Rimljanih, srednjem veku, Napoleonu, 1. svetovni vojni, 2. svetovni vojni (bolj svetovni kot vojni v Sloveniji!; do »partizanov« seveda nismo prišli…). O Keltih? Omenili smo, da so na »naših« tleh pred Rimljani živeli Kelti in Iliri in povedali so nam, da so Kelti izumili plug (že ko smo se učili o Rimljanih). To je vse! Dovolj? Kelti – Slovenci…
Eh, naj si vsak misli svoje, sama bom raje skočila v apneno kopel:)
Morda za vas zanimivi bi bili tudi knjigi Christiane Eluere – Kelti, prvi gospodarji Evrope in Kelti Gerharda Herma. Meni sicer nista pretirano simpatični. Zagotovo pa priporočam v branje sledeče (klik na naprej).

Komentarji 0

če želiš komentirati, se

Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled bloga.




stalna povezava



Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev