Šimpanza vzgajali kot človeka

Projekt Nim: bizarni eksperiment, ki je potrdil obstoj človeške arogance in zahteval življenje šimpanza Prostovoljka, ki je mislila, da jo bo mladi šimpanz objel, je bila šokirana, ko jo je Nim ugriznil, tako da so njegovi čekani prebodli njena lica. Ko se je zvila v klobčič in z rokama zaščitila svoj okrvavljen obraz, je Nim ponavljal znake znakovne govorice: "Žal mi je! Žal mi je!" Zgoraj opisani prizor je le eden od mnogih dih jemajočih prizorov v filmu Projekt Nim, ki ga je režiral z oskarjem nagrajeni režiser James Marsh. Film ... več Projekt Nim: bizarni eksperiment, ki je potrdil obstoj človeške arogance in zahteval življenje šimpanza
Prostovoljka, ki je mislila, da jo bo mladi šimpanz objel, je bila šokirana, ko jo je Nim ugriznil, tako da so njegovi čekani prebodli njena lica. Ko se je zvila v klobčič in z rokama zaščitila svoj okrvavljen obraz, je Nim ponavljal znake znakovne govorice: "Žal mi je! Žal mi je!"


Zgoraj opisani prizor je le eden od mnogih dih jemajočih prizorov v filmu Projekt Nim, ki ga je režiral z oskarjem nagrajeni režiser James Marsh. Film govori o enemu najbolj bizarnih eksperimentov do zdaj.

Marsh je tako kot v filmu o francoskem vrvohodcu (Mož na žici) tudi tokrat prikazal neverjetno zgodbo o šimpanzu Nimu, ki so ga vzgajali tako kot človeka, da bi potrdili radikalno teorijo, da se človek in njegov najbližji sorodnik lahko naučita komunicirati.

Tragično, po pregledu vrste arhivskih fotografij in poslušanju intervjujev s tistimi, ki so sodelovali pri eksperimentu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, film bolj kot skupno inteligenco bitij prikaže človeško aroganco.


Vsi tisti, ki so bili pred kratkim navdušeni nad filmom o gorili Digit, ki si deli posteljo z dvema Francozoma, bodo tokrat dobili vpogled v bolj temačen del odnosa med človekom in šimpanzom.

Nim, ki so ga nasilno vzeli materi, je bil žrtev naivnega, s hipijevsko kulturo navdihnjenega poskusa newyorških znanstvenikov. Ti so ga oblekli v človeška oblačila, ga hranili s človeško hrano in poskrbeli za zadostno število prostovoljk, ki so spodbujale njegove hormone.

Projekt Nim se je začel novembra 1973, kot mladiča pa si ga je izbral ambiciozni psiholog na newyorški univerzi Columbia Herb Terrace. Ta je želel dokazati, da šimpanz in človek lahko komunicirata, hkrati pa je hotel dobiti vpogled v razmišljanje živali. Terrace je šimpanza poimenoval Nim Cimpsky, s čimer se je posmehoval Noamu Chomskemu, ki je dejal, da samo ljudje lahko razvijejo jezik.

Terrace je za šimpanzovo človeško mater izbral Stephanie LaFarge, svojo nekdanjo študentko in ljubimko, ki je Nima odpeljala v ogromno stanovanje, ki si ga je delila s svojim bogatim možem, pisateljem, in sedmimi otroki. Odločitev je bila napačna - Stephanie ni Nima nikoli disciplinirala, eksperimenta ni zapisovala, prav tako ne Nimovega napredovanja. Ni pa pozabila na dojenje, alkohol in zvitke konoplje, ki jih je redno dobival.

Stephanie ga je spodbujala, da je potrebo opravljal kjer koli v stanovanju, da se je bojeval za njeno naklonjenost in da je raziskoval njeno golo telo, ko je vstopil v "puberteto". "Nikoli pa me ni spolno privlačil," je dejala Stephanie.

Ker grla šimpanzom ne dopuščajo, da bi oblikovali človeški glas, se je moral naučiti znakovnega jezika. Prva beseda, ki jo je znal, je bila piti, druga jesti, nato pa jaz, Nim in objem. Prostovoljka Jenny Lee se vsakič spomni, kako prijazen je bil in kako je znal sočustvovati. "Kadarkoli je videl, da si razburjen, se je usedel zraven tebe in te tolažil," je dejala.


Vendar pa umirjeno stanje ni trajalo dolgo, saj Stephanie ni veljala za dobro skrbnico. Terrace je Nima preselil v ogromno hišo, kjer je zanj skrbela Laura Ann Petitto. Šimpanz je kmalu postal znan, hkrati pa je hitro rasel in s tem tudi njegova agresivnost. Kadar koli mu je kdo obrnil hrbet, ga je napadel, je priznala Laura Ann, ki ima brazgotine po rokah kot opomin na neuspeli poskus.


Kljub vsemu je bil Nim Lauri Ann zelo naklonjen. "Ni bil moj otrok, ni bil moj dojenček. Ne moreš negovati nekoga, ki te lahko ubije," je dejala Laura Ann, ki se je po napadu morala posloviti od šimpanza. Terrace ga je sprejel nazaj v svoj laboratorij, kjer ga je na smrt prestrašenega zaprl v kletko z drugimi šimpanzi. Nim naj bi obupno kazal, da si želi, da ga nekdo objame.


Terrace je nazadnje sklenil, da se je motil - živali se ne morejo naučiti komuniciranja z ljudmi. Nim se je naučil zgolj znakov, s katerimi je izrazil svoje želje. "Ni govoril v smislu, kako lepo mačko imate. Govoril je, rad bi jo imel," je povedal Terrace.

Leta 1982 so Nima in njegove sovrstnike prodali lastnikom laboratorijev, kjer so delali poskuse za cepiva proti aidsu in hepatitisu. V filmu zaposleni v laboratoriju pripoveduje o trenutku, ko je ugotovil, da želijo šimpanzi komunicirati z njim. Nimu v bran je stopil odvetnik, ki je dejal, da so šimpanza vzgajali kot človeka, zato ni primeren za tovrstne poskuse. Sodnik se je strinjal.


Ko je Laura Ann leta pozneje ponovno obiskala Nima, jo je ta ponovno napadel. Spustil jo je šele, ko so ga ustrelili. Poginil je leta 2000 zaradi srčnega napada in le trenutek za tem, ko je svojemu skrbniku sporočil, naj pohiti s pripravo zajtrka. Star je bil 26 let. Šimpanzi v naravi običajno doživijo 60 let.

Vir Dnevnik manj

Živali ogledov 1316 dodan 29. 07. 2011

Komentarji 0

če želiš komentirati, se


stalna povezava



koda s predvajalnikom



Vpiši email osebe, ki ji želiš priporočiti ogled videa.


Hiter seznam

Za nadaljevanje se prijavi

Za prijavo uporabi Facebook

Facebook prijava

Za prijavo uporabi geslo

Samodejna prijava



pozabljeno geslo včlanitev